1. Kako bi na kratko opisali kognitivno vedenjsko terapijo? 

Kognitivno vedenjska terapija (KVT) je vrsta psihoterapije, njen poudarek je na mišljenju. Mišljenje vpliva na naše razpoloženje in vedenje. Če je mišljenje negativno, iracionalno, so tudi občutki negativni. Učimo se spreminjati napačno mišljenje, da bi dosegli spremembo vedenja in razpoloženja, čustvovanja. V sredini prejšnjega stoletja so avtorji kognitivno vedenjske terapije  v ZDA odkrili, da je naše čustvovanje odvisno od zaznavanja dogodkov, ne toliko od dogodkov samih. Okolje vpliva na človeka, kakšen bo njegov odziv, pa je odvisno od človekovega dojemanja, razmišljanja. Lahko si pogledamo na primeru  naravne katastrofe, ki jasno da vpliva na večino ljudi. Odzivi ljudi so do neke mere podobni, večina ljudi bo prestrašenih, kako se bodo soočili s temi strahovi pa je odvisno od posameznika. En človek se bo hitreje pobral kot drugi. Delno na račun psihofizičnih sposobnosti, delno na račun načina razmišljanja, kako bo situacijo dojemal, kakšna stališča bo imel do dogodka. Nekdo si bo ves čas govoril :“Groza, nikoli se ne bom rešil iz tega“, drugi se bo zjokal in si rekel“ Res je hudo, vendar smo lahko srečni, da smo živi. Življenje teče dalje.“

Eden od razlogov, da se pri ljudeh vzdržuje žalost, depresija, strahovi, je v tako imenovanih miselnih izkrivljenjih, nelogičnih napakah v razmišljanju, ki vodijo k negativnemu razpoloženju. Večina ljudi imamo taka izkrivljenja v razmišljanju, pa se jih sploh ne zavedamo, vplivajo pa na razpoloženje in posledično naše zdravje. Tipičen primer takih napak je črno -belo mišljenje: „ Vse mi gre narobe! Nič nisem naredila danes! Nikoli ne bo bolje. “

 Tako razmišljanje v možganih aktivira kemične prenašalce (npr. adrenalin, kortizol ), ki zavirajo človekovo delovanje, ga še dodatno obremenijo, namesto, da bi mu pomagale v kritičnih momentih. Mišljenje, ki realno ocenjuje situacijo, ki človeka spodbuja, ga aktivira, mu je v pomoč.

O pomenu pozitivnega mišljenja beremo že na vsakem koraku, kako vpliva na pozitivna čustva, ki nam dajejo energijo in zadovoljstvo. Kognitivna terapija nas uči samozavedanja, samokontrole, uči nas, kako si lahko pomagamo do boljšega razpoloženja, delovanja. Njena bistvena moč je v tem, da na enostaven, razumljiv način uči, kako dosegamo boljše razpoloženje in s tem kvalitetnejše življenje.

2. Katere so značilnosti KVT in kakšno mesto zaseda med ostalimi? 

KVT je nastala okoli leta 1960 v ZDA, kot odgovor na pomanjkljivosti drugih takratnih terapij (analitske terapije, vedenjske). Njeni avtorji so bili analitiki (Beck, Ellis), ki so iskali sodobnejših, učinkovitejših metod pomoči. Zavedali so se, da preteklost pomembno vpliva na človekovo delovanje, da pa ima človek v sedanjem življenju (tukaj in zdaj) izbiro, da se odloča, kako se bo počutil. Z vsem tem znanjem in dodatkom teorij učenja so izdelali enostaven in zelo učinkovit model terapije, katerega se lahko človek nauči in prevzame odgovornost za svoje počutje.

Danes je KVT v svetu priznana kot znanstveno utemeljena metoda, tista, ki skuša svoje učinke merit, dokazat, preverit. Je učinkovita, ekonomična, posameznika uči kako postati sam sebi dober terapevt. Na primer, zavarovalnica v Angliji plača od psihoterapij le nekaj srečanj in to izrecno le vedenjsko kognitivne terapije, ker jo smatra za najučinkovitejšo.

3. Je pri  KVT možna tudi uporaba psihofarmakov? 

( npr. pri depresiji, ko človek ponavadi gleda na življenje skozi črna očala in zaznava le negativne stvari, ko nima niti volje da bi kaj spremenil, so morda na začetku  potrebni antidepresivi, da bo lahko normalno funkcioniral in začel z »delom na sebi« )

KVT se pogosto kombinira z zdravili. Če govorimo o depresiji, je uporaba zdravil odvisna od stopnje težav. Npr. človek, ki je v takem stanju in mu težave omejujejo vsakdanje funkcioniranje,  se izčrpava, je brez volje in vzdržuje depresivno stanje z negativnim razmišljanjem (nikoli mi ne bo bolje, sem zguba),  ali vidi vsepovsod strahove (kaj bo, kako bom zmogel) bo  poleg KVT potreboval tudi antidepresive. Ta zdravila ne povzročajo odvisnosti, česar se veliko ljudi boji. Antidepresive zamenjujejo z anksiolitiki, ki ob nekontrolirani uporabi povzročajo odvisnost. Negativna stališča do zdravil so pogosto pretirana, včasih tudi škodljiva, saj ljudje predolgo odlašajo z jemanjem. Zdravila pomagajo človeku, da lažje začne delovati in se učiti kognitivnih in vedenjskih tehnik.

KVT pri depresivnem človeku bo na začetku delovala predvsem k spodbujanju aktivnosti, najprej fizične, kasneje miselne. Dobro je, da si človek postavi urnik dejavnosti, konkretne naloge, aktivnosti, ki so mu nekoč predstavljale zadovoljstvo, pa jih je opustil. Resda je na začetku težko, vendar se je potrebno potruditi in vztrajati, kljub slabemu počutju. S KVT delujemo predvsem v smeri samoaktiviranja lastnih potencialov in kapacitet, da si človek nazaj pridobiva izgubljeno samozaupanje.

4. Katere vrste  duševnih motenj, se najpogosteje zdravi z  KVT?

KVT se je razvila najprej kot terapija depresij, anksioznih stanj, nato postopoma še ostalih vrst težav od motenj hranjenja, partnerskih problemov, osebnostnih motenj… Najmočnejša je nedvomno za razne oblike strahov, anksioznih motenj in depresije, kjer ima izdelan program za točno določeno konktretno težavo (npr. za panično motnjo, socialno anksioznost, obsesivno kompulzivno motnjo, depresijo). Vrsto terapije določa vrsta diagnoze.

5. Kdaj lahko govorimo o uspehu zdravljenja?

O uspehu zdravljenja govorimo takrat, ko človek obvlada svoje simptome, ko jih pozna, razume, se zaveda povezave med mislimi in čustvom, ve, kako se pojavijo, kaj jih sproži in kako jih obvladuje. Občutek, da lahko kontrolira sebe, da lahko sam vpliva na svoje počutje in zdravje, mu daje upanje in optimizem za delo na spremembi. Velik pomen in poudarek je na spodbujanju pozitivnih predstav, afirmacij, imaginacij. Lahko da se sliši smešno, vendar se moramo zavedati, kako smo bili naučeni in vzgajani s strahovi, kritiko, kako prepogosto nas skrbi, koliko strahu je v nas. Gre za vzgojo nekaj generacij nazaj. Ob življenjskih stresnih obremenitvah pridejo vsi ti strahovi na površje in sesujejo zdravje. Za ponovno vzpostavljanje ravnovesja je lahko potrebno veliko časa. Med najpomembnejšimi stabilizatorji zdravja je dobro razpoloženje, zadovoljstvo, smeh, humor. No in tega se moramo velikokrat prav učiti. Z učenjem pohval, samospodbud imamo v našem prostoru stalne težave, najbolj starejša in srednja generacija.

Pri mlajši generaciji je že drug problem. Vzgoja je drugačna, starši so bolj ozaveščeni in skušajo nudit svojim otrokom vse, kar sami niso imeli. Pri tem pa so pretirano permisivni, ne znajo postavljati jasnih meja, odgovornosti. Strah jih je kaznovanja otrok, saj so ga sami doživeli preveč v svojem otroštvu. Vedo, da ne smejo vzgajat tako kot so njih starši, ne vedo pa , kako naj. Zmedeni so in v stiski. Starševstvo je resnično odgovorna naloga. Dobro je, da se o tem veliko predava v šolah in piše v medijih.

6. S katerimi težavami se  najpogosteje srečujete pri ljudeh, ki pridejo k vam po pomoč zaradi različnih strahov in kako jim pomagate?

Vse več je v zadnjem času paničnih napadov, ki se kažejo v obliki telesnih senzacij: razbijanja srca, vrtoglavice, težkega dihanja, dušenja, občutka zgube kontrole, mehkih nog… to je ekstremnega strahu, ki ga ljudje doživljajo kot realno življenjsko nevarnost za izgubo zdravja. Ob napadu človek pomisli, da ima srčni infarkt, da se bo zadušil, da bo znorel, izgubil kontrolo. Že na prvem srečanju psihoterapije se seznami, da so ti občutki res močni, ne pa življenjsko nevarni, da gre za življenjski strah. Učimo se odvračati pozornost od telesnih občutkov, na katere so ljudje s panično motnjo hipersenzibilni. Po drugi strani se učimo dodajati prijetne občutke z učenjem sproščanja, ki je ravno obratno od vznemirjenosti živčnega sistema.

Pri socialni anksioznosti, tremi pred nastopi, se učimo zavedati misli, ki gredo skozi glavo, kadar je človek izpostavljen večji skupini ljudi: „ Videli bodo kako se mi tresejo roke! Zardel bom! Osmešila se bom!“  Misli vrednotimo oziroma racionalno predelamo. Z domačimi nalogami novo vedenje vadimo in utrjujemo. Cilj je zmanjšanje napetosti. Pozornost se usmerja navzven,  ne nase,  na notranje občutke.

7. Je pri  KVT pomembno najti vzrok za določeno težavo (strah pred nastopanjem v javnosti-zakaj ?od kod izvira) ? Ali je dovolj da človek prevzame odgovornost za svoje vedenje in ga poskuša ustrezno korigirati? (negativne misli zamenja s pozitivnimi)

S klientom, ki pride na terapijo običajno določimo cilje, ki jih želi doseči (npr. obvladati strah pred nastopanjem v javnosti). Večina ljudi se sprašuje, zakaj imajo take težave, od kod so prišle. Takrat ne moremo mimo starih naučenih vzorcev, ki smo jih dobili v otroštvu in ki so še vedno prisotna v današnjem razmišljanju, počutju in vedenju.

Osredotočimo se na težavo in se učimo kako jo obvladati. Oseba npr. poskuša  svoja izkrivljena mišljenja nadomestiti z realnejšimi mislimi, pozornost obračati navzven, ne na svoje negativne občutke strahu, napetosti. Ne misliti na to, da bo neumno izpadel, da se bodo tresle roke… Pozornost se uči obračati na vsebino, ki jo želi povedati, prenesti poslušalcem. Svoje negativne misli zamenjuje s pozitivnimi mislimi, slikami, afirmacijami.

Kot rečeno, se mnogo ljudi sprašuje od kje prihaja ta strah, kje je vzrok, da človek »zablokira » ravno med nastopom v javnosti. Iskanje odgovora na to vprašanje je v naučenem vedenju, ali naših globljih, bolj skritih  stališčih, ki predstavljajo bazična prepričanja, ki ji je oseba doživela in so se zapisala v njeno psiho. Ko se jih med terapijo zave, človek lažje razume svoje vedenje. Zavedati se tudi začne,  da je to samo ena od predstav, ki je nastala na podlagi slabih izkušenj, da pa jo lahko sedaj zamenja in si ustvari realnejše, pozitivnejše stališče, ki pa bo za sabo posledično potegnilo drugačno počutje in vedenje.

Za konec lahko rečemo, da nas opredeljuje ali omejuje naše lastno mišljenje in negativna prepričanja, ki nam pogosto povzročajo težave (»nisem sposoben, nikoli mi ne bo uspelo«), ki pa se jih lahko z trdno voljo in vztrajnim delom na sebi uspešno odpravi. (zamenjamo negativne misli z pozitivnimi).

Torej glavo pokonci, nasmeh na obraz in pogumno v boj z »negativnimi silami« in zmaga je zagotovljena.

Ines Trebec