Kljub takratnemu stanju in pretečenem času je spomin še vedno živ. Iz spomina je izbrisana večina mojih izrečenih besed, vem pa, da sem veliko govorila. Vsega sem se zavedala, le misli so drvele kot svetloba in ustvarjale skrajnostne zaključke. Posledica so bile norije. Do te vožnje sem bila sveto prepričana, da sem opravila zemeljsko poslanstvo in da se bom vsak hip vrnila k Očetu v nebesa. Vse je bilo zaključeno, celo poslovilno pismo je bilo napisano. Bila sem ponosno mirna s svojim sprejetjem te poti, bila sem potolažena. Do te vožnje. Oziroma do obiska svoje dohtarce v domačem kraju, ki  je prekinila smer mojih misli in me fizično preusmerila »na lepše«. V tej vožnji sem se obenem zahvaljevala, da sem dobila še eno priložnost za ta svet. Ja, bila sem vesela te vožnje. Delala sem načrte kaj vse bom še naredila, ko…. Šla ponoči na Snežnik, ne enkrat, desetkrat,  šla z avtom po avtocesti, vse bo moje do Prekmurja, kakšno sliko naredila, ja risala bom, se potapljala  z odprtimi očmi, brez paničnega držanja nosu in ne bom se več kregala. Ja, jeze ne bo več.  Vsi so dobri okoli mene. Odpuščala bom, ljubila bom.

Prispeli smo na dvorišče. Dan je bil tih in deževen, četrtek 9 marec. V spremstvu sem šla skozi glavna vrata mimo stopnic, skozi drsna vrata čez nekakšno čakalnico naravnost v ambulanto. Saj v čakalnici ni bilo nikogar, notri pa kakor da so le še mene čakali. Iz temnih prostorov sem prišla v razsvetljeno ambulanto. Rada imam svetlobo, kakršnokoli. Rdeče preproge ni bilo. Nekakšen občutek pomembnosti, ki ga ne znam živeti. Ja, norci  smo pomembni, popestrimo svet. Tudi tebi.

Dohtarci sem vse zrecitirala kdo sem, od kje sem, kaj si mislim, se opravičevala  in  dokazovala s svojimi odkritji ter upala na zvočno in svetlobno z usnjem tapeciran izoliran prostor, kjer bom odspala več dni. Kot v filmih. Dohtarca je pa le molčala in pisala,pisala. Ne vem, če me je trikrat pogledala. Končala sem govor in pospremila me je k sestram v prvo sobo.  Dve sestri sta me odpeljali skozi čakalnico po temnem, praznem hodniku po stopnicah do prvega nadstropja, kjer smo se ustavili pred železnimi vrati z manjšim zamreženim okencem, ki je vabil na svetel hodnik. V sestrinih rokah so se prikazali ključi, ne deset, moralo jih je biti več deset njih ali pol kilograma. Odklenila je vrata in sledila sem proti nekakšni izložbi. Res, bilo je kot izložba, v njej podolgoma nizka mizica ali pult, zadaj omarice in vmes prosto gibanje zaposlenih in bolnikov.  No ja, delovalo naj bi kot vratarnica iz starih časov, bolj pa mi je všeč izraz izložba zaradi velikega kosa stekla. Ta izložba je bila ambulanta zaprtega oddelka. Kasneje sem jo dojela  kot opazovalnico, kot prežo. Na veliko so me popisovali, merili, tehtali, vzeli so mi kri, vprašanja…Pa še navodila za bivanje. Saj bo itak kratko sem si govorila, dva ali tri dni, da odspim zamujeno. Priznala sem si le pomankanje spanja, drugo je bilo vse normalno, zdravo, prav nekakšno razsvetljenje.  Kot da sem odkrila nekakšno nadnaravnost,  bivanje izven telesa.  Odpravili so me proti sobi. Hodnik je bil svetel, svetlo sive, svetlo modre,  svetlo zelene in rumene barve, dokaj novo. In sterilno. Ob teh barvah in svetlobi sem bila potolažena in bližajoči konec deževnega dneva, katerega barva je prežala iz oken, mi ni prišel do živega. Počutila sem se varno.

Bila sem prosta, šla sem na hodnik. Srečevala sem druge ženske, ki so se počasi premikali po hodniku,  povešenih ramen, z neurejenimi lasmi ali celo z narastki, s pogledi v tla ali brezdušno vame. Nekatere v pižamah in raztegnjenih haljah ali pa v čudnih kombinacijah mimo kakršnegakoli  trenda, sploh pa skromno. Bilo je brezciljno tavanje od vrat do vrat in to v tišini. Kljub prisotnosti mene in teh izgubljenih duš je bila grozovita smrtna tišina, da bi jo lahko rezal. Tam pa tam kakšna manjša beseda.  Zvočno je izstopala le mladenka, ki je imela odločno, nervozno hojo po celem hodniku podolgoma,  z rokami zamahovala  in pri sebi mrmrala ter si kimala.  In osemnajstletnica, ki se je sede na tleh poigravala s prsti.

Prva misel na to sliko je pripadala vesoljski postaji, po kateri še niso posneli filma. To je bila nora postaja. Bila sem nora, polna nelogičnih idej v mladi glavi, obenem pa dobra opazovalka. Poslužila sem se vseh čutil, vse je delovalo pri meni. Samo nalagala sem v predalčke v glavi do podzavesti. Vse informacije, vsi prizori so bili sprejeti a takrat nekoristni. Tudi vonj je nepozaben, še sedaj se ga spominjam. Pred leti sem ga zasledila v neki bolnišnici na obali, na samo enem delu hodnika. Tisti dan je sledilo le obujanje spominov, bila sem odsotna, razpoloženje mi je v hipu padlo pod nulo. Smrtni strah. Bil je pač vonj, ki ga ne srečaš vsak dan.

Sledila je večerja v skupnem prostoru, razne prigode, nekatere so se brezglavo upirale in seveda bile neuspešne. Še vedno pa tišina, kakor na pogrebščini. Tukaj so bile sestre glavne, celo čistilke so imele več veljave. Ne spomnim se kaj sem jedla. Proti koncu mi je pogled obstal na vozičku s posortiranimi žlicami ob škatlicah s tabletami vsake posebej. Na žlicah pa različne pisane barve in količine prahov pa kakšna kapsula vmes. Ta raznobarvni prah so bile strte tablete. Voziček sta obvladovali dve sestri  in ga počasi pomikali od ene do druge bolnice. Vsaka je morala z žlico zajeti malo čaja in zaužiti. Bilo je prav »nagravžno«, vsako nezadovoljstvo nad tem je bilo odveč. Verjamem, da so okusile vso pikantnost svojih napak, mogoče grehov. Tisti večer nisem bila deležna nobene porcije.

Sledilo je prosto tavanje po hodniku, iz ambulante pa je prihajalo veselo čebljanje sester med seboj in blag vonj po hibiskusu.   Ljubosumno sem dojemala zdrave glasove, saj sama tega nisem bila sposobna. Bom kdaj? In misli v meni, žalost, zaljubljenost v skorajšnjo smrt so me držale  v čudnem  položaju.  Tudi sama sem tavala, iskala kaj živega, a živega, zdravega ni bilo. Bila je volja, pot pa zaprta. Čista izolacija. Norišče. Še sedaj se čudim temu načinu zdravljenja, ampak kdo sem jaz, da o tem govorim.  O tem ne bom.

Namestili so me v sobi na koncu hodnika z neko starejšo gospo in polna upanja v dober spanec sem prav gosposko legla, a spanca ni bilo. Šla sem v ambulanto, kjer sem dobila le spodbudo, naj se potrudim, ker mi ne pripada nič. Vrnila sem se v posteljo, se vrtela, globoko dihala, iskala ovce, da jih preštejem. Ni bilo ovc in ni bilo načina. Vse sem predelala, cel dan in pol življenja. Vse je bilo super, nisem imela nikakršnega  občutka krivde, vse je bilo na mestu. Samo spati ne, misli so se mi trmasto vsiljevale in nisem jih mogla ovreči. Bile so nadležne,  neuničljive. Vsi poskusi, da bi molila so bili zaman.  Minila je ura ali tri in polna jeze sem se zakadila v ambulanto ter se skoraj na kolena vrgla. Prosila sem za tableto, za pomoč. Dobila sem zeleno, nato pa skozi črn hodnik kot zapornik odhlačala v najboljši kos pohištva. Kmalu sem zaspala, zaspala sem po treh dneh velike nespečnosti, s tem pa obnašanjem iztirjenke.

Odprla so se vrata, budna sem bila v trenutku, svetloba je odločno naznanjala jutro. Na vrati se je prikazala debelušna starejša sestra v beli halji, zlatih kratkih kodrov, širokega nasmeha z zlatim zobom  in nekako zapela:«Punce, a bomo vstale?«  O Marija, kaj smo v nebesih, tako « pocukrano«, da mi je prav ugajalo. Danes bodo same dobre duše okoli mene,  pravi angeli, saj samo njih rabimo.   Ja, še vedno sem v bolnišnici, včeraj sem prišla, rešilec, večerja…  Danes bo vse super, sem si ponavljala.  Zelo dobri, predobri občutki, vse v dobrobit posameznika. Sicer pa, saj bom tu le par dni. Še bi spala, ampak videti »angela« je več vredno, vredno vsake spremembe, podviga, zato je vredno živeti. Tako sem vstala in se kot ovca pustila voditi po tej postaji skrajnosti.

Postala sem njihova, njihova številka, ostala sem nekaj mesecev. Misel na angele se je razblinila v isti uri.