Ti ljudje so odrezani od srednje in še bolj od mlade generacije, čutijo stisko osamljenosti, stisko, ko ne doživljajo smisla starosti, stisko, ko njihove življenjske izkušnje nikogar ne zanimajo, stisko, ko se soočajo z materialnim pomanjkanjem, odtujenostjo in nemočjo. Današnji položaj starostnikov je ogrožen zaradi ekonomskega položaja, ki se odraža predvsem v kvaliteti pokojninskega, socialnega in zdravstvenega stanja, od potreb, ki jih s seboj prinese starost, razmer v lokalni skupnosti in funkcioniranja socialne mreže. Slab ekonomski položaj je osnovni vzrok revščine in socialnega izključevanja posameznikov.

Ostareli nimajo radi, da so komu v breme, pa naj bodo to otroci, sorodniki ali širša skupnost. Ti ljudje so pogosto označeni kot nezaupljivi, skopuški, nepripravljeni za novosti v družbi, skratka ne moremo jih jemati resno.  A krivično je vse starostnike metati v isti koš, saj so med njimi velike in številne razlike. Vsak izmed njih ima za seboj veliko let, različne izkušnje,  opraviti so imeli z različnimi  okoliščinami. A vsaka podporna mreža lahko prispeva k boljšemu ekonomskemu položaju, psihičnemu in fizičnemu počutju.

Tu bi lahko zaključila svoje misli, a ne bi bilo prav.  Nič ne bo boljše in nič se ne bo spremenilo v boljšo smer, če sami ne bomo storili ničesar. Moramo si dopustiti zavedanje, da je prava socialna družba  odgovorna tudi za starostnike, za nudenje pomoči tistim, ki so od te družbe odvisni, pričakovati in zahtevati od te družbe, da sprejme ta izziv, ki terja spremembo miselnosti in ravnanja. To pravico imamo, zanjo smo delali dolga leta, ne le v službah, v družbi, temveč tudi doma. Ni prav, da pozabimo, da smo nekoč mi skrbeli za druge, za domače, otroke, stare starše. Pravico imamo biti spoštovani, oskrbovani, upoštevani, pomembni, zadovoljni, zdravljeni.

Začnimo tako, da si povemo, kako se je naše življenje od nekoč, ko smo bili mladi, vitalni, živahni, spremenilo. Kako živimo danes, zaradi česa nas tarejo skrbi, kdo je vse pozabil na nas, zakaj gre vse tako mimo nas.